Sodba I Ips 9/2009

Jedro

Na nerazumljivost izreka sodbe je mogoče sklepati le v primerih, ko se iz njega ne dajo ugotoviti odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali dejstva, na katerih temelji obdolženčeva krivda.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je s sodbo z dne 17.4.2007 obsojenega R.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo po prvem odstavku 50. in 51. člena istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 2 (dva) meseca zapora ter preizkusno dobo 1 (enega) leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 300,00 EUR. Z isto sodbo je obsojenca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in oškodovanega B.B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 24.9.2008, zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka s povprečnino 500,00 EUR.

2. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma obtožnega predloga ter izrečene kazenske sankcije in plačila stroškov kazenskega postopka ter povprečnine, podrejeno pa, da napadeni sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem obrazloženem stališču imata sodbi prve in druge stopnje razloge o odločilnih dejstvih in ne drži očitek, da krivda ni opisana. Opredeljuje se do vseh ostalih navedb zahteve, povezanih s trditvijo, da na kraju dejanja ni bila najdena palica ter z vprašanjem vloge fotografij in razlogov za uporabo ledvičnega pasu.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku. Slednji v izjavi vztraja pri kršitvah zakona, ki jih je navedel v zahtevi.

5. Po navedbah vložnika zahteve sta nižji sodišči bistveno kršili določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje sam sebi ter razlogom sodbe, pri čemer glede prištevnosti in krivde niso navedeni razlogi. S trditvijo, da gre za klasičen silobran zahteva nakazuje, da je sodišče kršilo kazenski zakon. Napada tudi odločitev, ki se nanaša na povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnine, pri čemer sodiščema očita kršitev določb 92. do 99. člena ZKP in meni, da bi obsojenca glede na premoženjske razmere bilo treba oprostiti povrnitve vseh stroškov postopka ali vsaj določiti nižjo povprečnino.

6. Na nerazumljivost izreka sodbe je mogoče sklepati le v primerih, ko se iz njega ne dajo ugotoviti odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali dejstva, na katerih temelji obdolženčeva krivda. Slednje pomeni, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki konkretizirani na način, predpisan v 2. točki prvega odstavka 269. člena ZKP. Tudi nasprotje v samem izreku je lahko podano le, če gre za nasprotje, povezano z dejstveno podlago sodbe. Primerjava abstraktne norme (prvi odstavek 146. člena KZ) z njeno konkretizacijo v izreku prvostopenjske sodbe nasprotuje trditvi vložnika zahteve glede njegove nerazumljivosti in tudi glede nasprotij v njem samem. Povsem določno je poleg časa in kraja storitve naveden tudi način obsojenčevega ravnanja in posledice. Izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju grdega ravnanja se namreč kaže v fizičnem napadu na oškodovanca, posledice pa v prizadeti telesni ali duševni celovitosti slednjega. V tem pogledu je opis dejanja popoln in zato so očitki zahteve, ki jih je v zvezi z zatrjevanimi kršitvami pravilno presodilo in zavrnilo že sodišče druge stopnje, povsem neutemeljeni.

7. Prav tako ni utemeljena trditev zahteve, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče ocenilo obsojenčev zagovor ter vse ostale izvedene dokaze, sodišče druge stopnje pa postopalo po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP in presodilo pritožbene navedbe. Sodbi nižjih sodišč vsebujeta tudi ustrezno obrazložitev. Zakaj sodišču prve stopnje ni bilo potrebno presojati obsojenčevo prištevnost v času storitve kaznivega dejanja, je obrazložilo v svoji sodbi že pritožbeno sodišče in utemeljeno zavrnilo pritožbene navedbe. Sicer pa zahteva razen načelne trditve, da napadena sodba o obsojenčevi prištevnosti nima razlogov, zatrjevane postopkovne kršitve ni utemeljila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

8. V obsegu, v katerem vložnik zahteve navaja, da na kraju dejanja ni bila najdena nobena palica, da gre za fotografije brez datuma in časa, da obstaja verjetnost, da je oškodovanec ob dirkanju med pašniki padel z motorjem in se takrat poškodoval in da si je izmislil zgodbo, izpodbija dejanske zaključke napadene sodbe. Tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako velja za navedbo, da sodišče obsodilno sodbo ni sprejelo z gotovostjo, pritožbeno sodišče pa se je zadovoljilo z nekimi nedokazanimi predvidevanji in ugibanji. Glede na izvedeni postopek in sprejeto ter obrazloženo dokazno oceno takšen posplošen očitek ni utemeljen. Zahteva v bistvu ne sprejema dejanskih zaključkov napadene sodbe in dokazne presoje, kar pomeni, da se navedbe tudi v tem delu nanašajo na vprašanja dejanske narave.

9. Zahteva tudi trdi, da sta nižji sodišči kršili kazenski zakon v obsojenčevo škodo, ker je v obravnavanem primeru šlo za silobran. Tudi te kršitve (1. točka 372. člena ZKP) vložnik zahteve ni obrazložil. Kljub temu je treba poudariti, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za sklepanje, da je obsojenec obravnavano kaznivo dejanje storil v silobranu. Kršitev kazenskega zakona bi bila podana le, če bi sodišče ugotovilo obstoj vseh sestavin silobrana, ki so predpisane v kazenskem zakonu, v nasprotju s tem pa nato zaključilo, da ne gre za silobran.

10. Po določbi prvega odstavka 95. člena ZKP sodišče izreče, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, če ga spozna za krivega. Sodišče prve stopnje je glede na obsodilni del sodbe postopalo po navedeni določbi, hkrati pa ugotovilo, da glede oprostilnega dela niso nastali posebni stroški. Povprečnino pa je odmerilo ob upoštevanju vseh zakonsko predpisanih kriterijev. Z odločbo o povrnitvi stroškov kazenskega postopka in plačilu povprečnine sodišče ni kršilo zakona. Z navedbami, ki zadevajo vprašanje višine povprečnine, delitve stroškov na obsodilni in oprostilni del sodbe in oprostitve povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka, zahteva v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP nakazuje na zmotne dejanske zaključke sodišča.

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega R.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je obsojencu naložilo plačilo sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 139/2010
• Sodba I Ips 318/2008
• Sodba I Ips 492/2008